Kaj je les

Les je oleseneli del rastlin z večletnim prirastkom, najpogosteje z izrazitim deblom – drevesa. Nastaja z delitvijo celic v kambiju, ki kot plašč obdaja deblo tik pod skorjo. Celic se nalagajo v centripetalni smeri. V kambiju nastajajo z delitvijo navzven tudi celice žive skorje – ličje. Celice lesa, ki nastajajo hitrejše od ličja (izjema hrast plutovec), smatramo kot žilasto prevajalno ter bolj ali manj trajno tkivo. Tkiva so zgrajena iz različnih vrst, oblik in velikosti celic, ki imajo v živem drevesu prevajalno, mehansko in skladiščno funkcijo. Lesno tkivo se je evolucijsko razvijalo, zato so nastale tudi velike razlike med drevesnimi vrstami: npr. med primitivnimi iglavci in naprednejšimi listavci Na različne deleže in medsebojne razporeditve tkiv vpliva več dejavnikov hkrati. Pri lesovih zmernega pasu so na prečnem prerezu značilno razporejene prirastne plasti ranega in kasnega lesa, ki tvorijo braniko ali letni prirastni plašč. Širina branike ter delež ranega in kasnega lesa je odvisna od pogojev rasti v posamezni vegetacijski dobi, starosti drevesa socialnega položaja, sestave tal in preskrbe z vodo.

Iglavce, ki so na razvojno nižji stopnji, imajo preprosto zgradbo. Osnovno tkivo (od 90 do 95 %) sestavljajo podolgovate vlaknaste celice z različno debelino stene in širino lumnov, imenovane traheide, ki opravljajo prevodno in mehansko nalogo. V ranem lesu, ki nastaja na začetku vsake vegetacijske dobe, imajo traheide tanke stene in večje lumne – celične prostore, zato so bolj specializirane za prevajanje. V kasnem lesu so traheide z debelejšimi stenami in zato opravljajo mehansko nalogo. V osnovnem tkivu so vključeni ostali elementi; radialno od stržena se kot žarki razprostirajo trakovi, pretežno s skladiščno funkcijo, osni parenhim pa je pri iglavcih redek. Nekateri iglavci (bor, smreka, macesen) vsebujejo še smolne kanale – medcelične prostore s smolo.

Listavci so na višji razvojni stopnji, zato so celice bolj specializirane. Osnovno tkivo listavcev izgrajujejo vlakna z različnimi stopnjami razvoja. Vlakna predstavljajo 35 do 75 % vseh tkiv. Njihova vloga v drevesu je mehanska, to je vzdrževanje ustrezne trdnosti drevesa. Nalogo prevajanja vode pri listavcih opravljajo traheje, s prostim očesom vidne kot pore in imajo pomembno vlogo pri prepoznavanju lesnih vrst. Njihov delež variira med 4 in 39 % medtem, ko je parenhimskega tkiva od 7 do 29 % kar je bistveno več kot pri iglavcih. Pri venčasto poroznih vrstah (hrast, jesen, brest, domači kostanj, robinija …) so pore velike in razporejene v ranem lesu medtem, ko so pri difuzno poroznih listavcih pore manjše in bolj enakomerno razpršene po celotni braniki.

S priraščanjem drevesa v debelino prevzemajo prevajalno nalogo mlajše celice - beljava, osrednji del debla pa se izsušuje - jedrovina. Na meji se pojavi sušina v kateri se odvijajo ojedritveni procesi, ki spremenijo lastnosti novo nastale jedrovine. Pri nekaterih vrsta so zelo očitne barvne spremembe (npr. macesen, bor, hrast, brest, robinija, domači kostanj, oreh, češnja in drugi), takrat jedrovino imenujemo črnjava. Za smreko in jelko je značilna neobarvana jedrovina, vendar s spremenjenimi nekaterimi drugimi fizikalnimi lastnostmi. Nekatere vrste se starajo počasneje in tvorijo v osrednjem delu debla obarvanja - diskoloracije, ki le spominjajo na črnjavo (npr. rdeče srce pri bukvi, rjavo srce pri jesenu in topolu ipd.). Zelo pomemben učinek jedrovinskih snovi se kaže na biološki odpornosti oz. trajnosti, manjši higroskopnosti in nekoliko manjšem krčenju jedrovine v primerjavi z beljavo.

Juvenilni (mladostni) les nastaja v mladem drevju ali pri starejšem v območju krošnje in ostaja preraščen v osrednjem delu debla (srce). Les, ki ga je tvorilo mlado drevje je po zgradbi podoben les iz območja krošnje. Juvenilni les se anatomsko razlikuje od zrelega – adultnega lesa, kar vpliva tudi na njegove - v glavnem slabše - fizikalne in mehanske lastnosti, zato se ga med predelovalnimi postopki izogibamo. Območje juvenilnosti pogosta sovpada s srcem, ki je geometrična sredina debla s strženom.

Zaradi značilnega priraščanja v višino in debelino ima les zelo pestro zgradbo in lastnosti. Ločimo tri osnovne anatomske smeri, ki dajejo značilen dekorativni videz tudi trem ravninam oziroma prerezom: prečnemu in dvema vzdolžnimi – radialnemu in tangencialnemu.

Dekorativne lastnosti lesa najpogosteje označujemo s pojmom teksture lesa. Pestre teksture so posledica izjemno variabilne in heterogene zgradbe lesa, ki jo lahko še poudarimo z značilnimi načini razžagovanja.

Na prečnem prerezu je tekstura vezana na

velikost in porazdelitev celičnih elementov (por).

Za grobo teksturo so značilne

Bolj kot prečni prerez, sta za uporabo zanimiva oba vzdolžna: radialni in tangencialni. Enega ali drugega lahko poudarimo z izbranim načinom razžagovanja, ki ga prilagodimo še glede na vrsto lesa, premer in kakovost hlodovine ter razporeda žaganja (celovito, prizmiranje, krožno ali zrcalno).

Za radialno teksturo je značilen videz vzdolžno prerezanih trakov in z bolj ali manj vzporedno potekajočimi letnicami. Dekorativno teksturo z bleščečimi ťzrcalciŤ (zrcalna tekstura) ustvarijo lesne vrste z zelo masivnimi trakovi. Pri iglavcih in venčasto poroznih listavcih nastane zaradi velikih razlik med ranim in kasnim lesom barvni kontrasti znotraj prirastne plasti. Pri tropskih lesovih je progasta tekstura posledica izmenične zavite rasti. Progast videz se pokaže tudi pri listavcih z masivnimi pasovi aksialnega parenhima. Progasta tekstura je lahko tudi posledica različne obarvanosti tkiva.

Na tangencialnem prerezu (tangencialna tekstura) so trakovi prerezani prečno, rani in kasni les pa potekata parabolno (v obliki črke U ali V). Tangencialna tekstura je izstopajoča pri iglavcih in venčasto poroznih listavcih, pri tropskih lesovih pa le pri vrstah z izrazitimi prirastnimi plašči, z obilnim v pasovih potekajočim aksialnim parenhimom, z barvnimi žilami ali medceličnimi kanali.

Še večji vizualni učinek od t.i. ťnormalnihŤ tekstur pa se pojavi pri nekoliko odstopajoči rasti ali celi nepravilnem priraščanju: npr. rebrasta struktura javorovine in jesenovine, tekstura čebeljih kril, teksture ťpommeléŤ, tekstura ptičjih oči, ikrasta tekstura .

Diagonalni potek vlaken in spiralna rast zmanjšujeta mehanske lastnosti in povečujeta zvijanje lesa ob spremembah njegove vlažnosti, predvsem v postopku sušenja, povzroča pa tudi probleme pri uporabi proizvodov iz sestavljenega lesa.

Lesne grče so posledica naravnega razvoja oziroma rasti drevesa, vendar jih zaradi njihovega vpliva na lastnosti lesa, štejemo za napake. Z rastjo drevesa se na spodnjem delu debla sušijo in slej ko prej odpadejo, medtem ko višje in v krošnji rastejo še žive veje. S priraščanjem v debelino drevo zarašča ostanke vej. Suhe veje se pri iglavcih lomijo stran od debla in ostanejo štrclji, pri listavcih pa se po razkroju veje odlomijo ob deblu. Zrasle grče živih vej pri iglavcih in zdrave grče živih vej pri listavcih predstavljajo manjšo napako lesa, medtem ko nezrasle grče od suhih vej pri iglavcih in slepice pri listavcih bolj razvrednotijo lesne sortimente. Nezrasle grče in slepice se pojavljajo pretežno v spodnjem, zrasle in zdrave grče pa na zgornjem delu debla. Slepice so lahko že bolj ali manj biološko okužene ali razgrajene in se pojavljajo na sami površini, lahko jih preraščajo bule ali pa so popolnoma prerasle in jih na površini debla zaznamo le po sledovih. Grče od pavej in vodnih poganjkov ne segajo globoko v les in jih ne razvrščamo med (večje) napake. Vpliv grč na kakovost lesa ocenjujemo z njihovo velikostjo in številnostjo.